Nekoč domača hišna dejavnost, s katero so se ukvarjale ženske na podeželju, danes umetnost, ki jo cenijo mnogi. Vezenine so bile v belokranjskem okolju spremljevalke številnih šeg in navad, od krsta pa vse do poroke in smrti.
Te so bile izdelane iz volnene, lanene, bombažne ali svilene niti, redkeje iz zlate ali srebrne niti. Vezenje je obstajalo tudi v mestnem okolju, predvsem za opremo cerkvenih potreb.
Danes vezenje obstaja kot ena od prostočasnih dejavnosti, predvsem med starejšimi ženskami, so pa vse bolj zagreti tudi mladi, ki vezenje vključujejo v sodobno oblikovanje okrasnih in uporabnih izdelkov.
Za Belo krajino najznačilnejšo tehniko imenujemo tkaničenje. Gre za tehniko vezenja po štetih nitih, ki posnema tkanje, ornamentika pa je pri tem geometrične oblike, in sicer rdeče in modre barve.
Tkaničenja so se predniki posluževali pri okraševanju otiračev (= belokranjska beseda za brisače), prtov in torb, danes pa se zainteresirane posameznike z željo po ohranjanju kulturne dediščine srečujejo in tvorijo formalne in manj formalne skupine, znotraj katerih vezejo, si izmenjujejo znanje ter na tak način preživljajo svoj prosti čas.
Bela krajina je znana predvsem po domačem platnu, ki so ga nekoč uporabljali za posteljnine, oblačila, prte, brisače in podobno, predvsem v jugovzhodnem delu Bele krajine. Ostali predeli Bele krajine so pridelovali lan in konopljo, predli prejo.
Ker domačega platna ni bilo v izobilju, ga je za vezenje pogosto zmanjkalo, alternativo zanj pa so gospodinje našle v kupljenem blagu, vrečah iz tanjšega bombaža, starih rjuhah.
Platno so nato pretvorile v stenske krpe, ki so krasile kuhinje, izdelale so velikonočne in božične prtičke, posteljna pregrinjala, okrasne blazinice, zavese, tudi posteljnino.
V času od prve do druge svetovne vojne je nastalo kar nekaj vezenin, ki jim lahko poiščemo skupno točko, to je modra in rdeča prejica. Drugih barv namreč ni bilo možno dobiti. Vzorce so vezilje risale največkrat same, si jih med sabo izmenjale ali pa so narisane motive na platnu dobile na sejmu, a so bili te iz drugih okolij, predvsem iz Hrvaške in Madžarske.
Znanje se je na mlajša dekleta prenašalo v glavnem doma, iz babic in mam na otroke, v šolah pa so učiteljice vključevale vezenje v razne tečaje, kjer so se dekleta učile tudi drugih ročnih del – od kuhanja do vzgoje otrok itd.
Če bi razširjenost vezenja danes primerjali z razširjenostjo v času med 60. in 70. leti 20. stoletja, bi ugotovili, da je le-tega danes bistveno več. Ženske danes se v sklopu vezenja družijo v krožkih ročnih del, tudi v šolah se otroci učijo osnov vezenja, skratka družba pridno skrbi za ohranjanje bogate kulturne dediščine.
Današnje vezenine so seveda drugačne od tistih, ki so jih vezle naše prednice. Prva razlika je že v barvah, ki so danes bistveno živahnejše. Nekatere ženske so postale prave mojstrice v vezenju in jim ta ročna obrt danes predstavlja dodaten vir zaslužka.
Izdelujejo pasove, zapestnice, oblačila, torbe, kravate, otirače, slike, zavese, okrasne blazine in druge dekorativne predmete, s katerimi v moderne domove vračajo duh preteklosti.
Če boste obiskali Belo krajino, lahko v turistično informacijskih centrih najdete prtičke z belokranjskim vzorcem, z veseljem pa vas bo na učno urico povabila kakšna izurjena vezilja in vam morebiti dala priložnost, da se v tehniki prednikov preizkusite tudi sami.
Vezenine lahko kupite tudi preko spletnih strani belokranjskih ponudnikov.