Decembrski čas bi opisali kot čas najlepših vrednot, čistih src, prijaznih in iskrenih nasmehov ter dobrih del. Ob enem pa je mesec december mesec, v katerem se, po slovenskih ljudskih običajih, odvije kar nekaj pomembnih praznikov.
Naši predniki so decembra obeleževali precej več pomembnih datumov, do danes pa se jih je ohranilo le peščica.
A ker je zgodovina pomemben del vsega, kar smo danes, vam bomo v naslednjih vrsticah razkrili tiste, o katerih obstajajo pričevanja oziroma zapisi. Zbrali smo tako praznike kot običaje oziroma navade.
Miklavževo (6. december)
O svetem Nikolaju lahko slišimo legendo o tem, da je trem hčeram siromaka ponoči vrgel skozi okno tri kepe zlata za doto. Zimsko šego, ki spremlja praznik sv. Nikolaja, smo poimenovali miklavževanje, ki ga danes pozna celoten alpski prostor.
Mladi fantje se na predvečer godovanja sv. Nikolaja, torej 5. decembra, preoblečejo v parklje in v spremstvu sv. Miklavža rajajo po vasi.
Potujejo od hiše do hiše in obiskujejo otroke, dekleta ter starejše. Ti fantje predstavljajo dobre duhove, ki s svojim ropotom preganjajo zle duhove iz ljudi, hiš oziroma iz vasi. Danes poleg Miklavža poznamo še božička in dedka Mraza, a je nekako najbolj domač ravno Miklavž.
Lucijino (13. december)
Običaj sajenja žitnih semen v plitve posodice, ki je prisoten še danes. Na tradicionalno obloženi božični mizi naj bi namreč bilo mlado kaljeno žito, ki ga posejemo 13. decembra, nato pa do božiča, torej v dvanajstih dneh, vzkali in krasi božično mizo.
Ponazarja dobro, donosno letino.
Božič (25. december)
V slovenskem prostoru v božičnem času poznamo in praznujemo tri božiče – prvi božič praznujemo 24. decembra, drugega 31. decembra na staro leto ter tretjega na večer pred praznikom svetih treh kraljev, tj. 5. januarja.
Na te večere je se je družina zbrala, pokropila domačijo z blagoslovljeno vodo in jo pokadila z dimom svetega ognja. V Sloveniji ponekod še danes živi ta običaj.
Jaslice
K nam so jaslice prišle v 19. stoletju in so predstavljale ponos vsake domačije. Sprva so jih postavljali v bogkovem kotu, kasneje, ker je primanjkovalo prostora, pa so jaslice začeli postavljati na mizo.
Božični kruh
Kruh je od nekdaj veljal za zelo pomemben del vsake obložene mize. Spremljal je življenje vasi, življenja družine in posameznika. Prinašal je zdravje in srečo, največjo čarodejno moč pa je prinašal prav božični kruh, ki ga je prejel vsak član družine, tudi živina.
Potica
Potico so po navadi načeli, ko so se vrnili s polnočnice. Slavna slovenska potica, povita v zapeljive kroge, napolnjene z orehi, lešniki, skuto, makom, medom, pehtranom, smetano, skuto ali ocvirki je danes vsekakor nepogrešljiva praznična jed.
Koledovanje (v času od 24. decembra do 6. januarja)
Koledovanje izvira iz rimskih časov, ti so namreč prvi dan v mesecu imenovali calandae. V božičnem času, od 24. decembra do 6. januarja, so po slovenskih vaseh hodili božični koledniki, svetoštefanjski koledniki, tepežkarji, bohinjski otepovci, novoletni koledniki in trikraljevski koledniki.
To so bili fantje, godci, ki so se sprehajali od hiše do hiše in peli pesmi kolednice. Ljudi so združevali v skupnem prazniku, ti pa so jim v zameno dali darove, ki so jih po končanem obhodu skupaj pojedli.
Pesmi kolednice
Pesmi so imele enako vsebino – pozdrav hiši, prinašanje sreče, zdravja in dobre letine ter darovi s praznične mize.
Tepežni dan (28. december)
Tepežni dan bi lahko danes opisali kot dan, ko otroci primejo šibo v roke in jih napojejo svojim staršem. Otroški udarci so prav za prav prinašali blagoslov in rodnost ter življenjsko moč.
Novoletno jutro (1. januar)
Če je bila prvi obisk na novoletno jutro ženska, je to prinašalo nesrečo. Kmet je na novoletno jutro, z namenom, da bi prihodnje leto dobro rodilo, s sadnega drevja odmetal sneg.
Sveti trije kralji (6. januar)
Na predvečer svetih kraljev je družina s kadilom in vodo blagoslovila hišo. Nad vhodna vrata je gospodar s kredo narisal začetnice svetih treh kraljev in letnico: 20 + G + M + B + 22.
Napis je moral ostati na vratih do novega leta in to šego marsikje poznajo še danes.
Konec božičnega časa
Kmečka gospodinja je nehala odpirati skrinjo v kašči, kot je to počela v božičnem času, z namenom, da je v skrinjo priklicala božji blagoslov.
Sedla je k skrinji z žitom in ga prebirala, najboljše zrno pa je izbrala za seme. Na božično mizo še danes dajemo mlado žito, ki nato vsako leto prikliče pomlad.